-
1 subject
1. adjective((of countries etc) not independent, but dominated by another power: subject nations.) podrejen2. noun1) (a person who is under the rule of a monarch or a member of a country that has a monarchy etc: We are loyal subjects of the Queen; He is a British subject.) podložnik2) (someone or something that is talked about, written about etc: We discussed the price of food and similar subjects; What was the subject of the debate?; The teacher tried to think of a good subject for their essay; I've said all I can on that subject.) tema3) (a branch of study or learning in school, university etc: He is taking exams in seven subjects; Mathematics is his best subject.) predmet4) (a thing, person or circumstance suitable for, or requiring, a particular kind of treatment, reaction etc: I don't think her behaviour is a subject for laughter.) vzrok5) (in English, the word(s) representing the person or thing that usually does the action shown by the verb, and with which the verb agrees: The cat sat on the mat; He hit her because she broke his toy; He was hit by the ball.) osebek3. [səb'‹ekt] verb1) (to bring (a person, country etc) under control: They have subjected all the neighbouring states (to their rule).) podvreči2) (to cause to suffer, or submit (to something): He was subjected to cruel treatment; These tyres are subjected to various tests before leaving the factory.) izpostaviti•- subjective
- subjectively
- subject matter
- change the subject
- subject to* * *I [sʌbdžikt]1.nounpodložnik, podanik, državljan; predmet (stvar) pogovora, téma; učni predmet; music téma; razlog, povod, vzrok, motiv ( for za); človek, oseba; grammar osebek, subjekt; philosophy ego; poskusni predmet (oseba, žival); mrlič (za seciranje); medicine oseba, pacienton the subject of — gledé, kar se tiče, kar zadevacompulsory (optional, additional) subject — obvezen (izbiren, dodaten) učni predmeta nervous subject — živčna oseba, živčneža ticklish subject — kočljiv, delikaten predmetto wander from the subject — oddaljiti se od predmeta;2.adjectivepodvržen, podložen, podrejen (to komu, čemu), odvisen (to od); nesamostojen (država itd.); občutljiv (to za), nagnjen (to k), izpostavljen (to čemu)subject to — pogojèn z, s pogojem; odvisen od (česa), s pridržkomsubject to your approval — s pogojem (pridržkom), da vi odobritethe treaty is subject to ratification — pogodba mora biti ratificirana, da postane veljavnato hold subject — imeti v podložnosti, v odvisnostiII [səbdžékt]transitive verbpodvreči, podrediti; podjarmiti; napraviti odvisno (to od); izpostaviti (to čemu); obrzdati; napraviti dovzetnega zato subject o.s. to ridicule — izpostavljati se posmehuto subject s.o. to a test — preskusiti koga -
2 unconsenting
[ʌnkənséntiŋ]adjectiveki ne privoli; odklanjajoč
См. также в других словарях:
eventuálen — lna o prid. (ȃ) po predvidevanjih mogoč, ne pa gotov; morebiten, možen: kriti eventualne izgube; eventualne pritožbe pošljite na ta naslov ◊ jur. eventualni naklep naklep, pri katerem storilec ne želi posledice kaznivega dejanja, jo pa… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
já — 1 prisl. (ā) pog. 1. izraža pritrjevanje, ant. ne: »je to vaš sin?« »Ja« / potrka, in iz sobe se oglasi: ja! naprej; poklical je hčer: »Marija!« »Ja!« se mu je oglasila tukaj sem 2. izraža podkrepitev trditve: ja, tako je bilo; da ni tam mosta?… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naklèp — épa m (ȅ ẹ) knjiž. namen, načrt, navadno slab, skriven: obtožili so ga naklepa, da je hotel umoriti soseda; dokazali so mu hudoben naklep; maščevalni, zločinski naklep / delati naklepe / star. imeti dober naklep namen / njegovi naklepi so… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
privolíti — vólim dov. (ȋ ọ) z besedo, kretnjo izraziti, da se uresničitvi česa, kar navadno zadeva osebek, ne nasprotuje: prosil jo je za ženo in dekle je privolilo; privolil je, da ga operirajo; nerad, težko je privolil / privolil je v pogajanja, pogovor … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zapeljáti — péljem tudi ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zapeljeváti — újem nedov. (á ȗ) 1. prizadevati si, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: zapeljevati koga v krajo, zločin / obtoževali so ga, da s svojimi nauki zapeljuje ljudi // ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo pride… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
